Že vse od uveljavitve ZDIJZ se institut dostopa do informacij javnega značaja »otepa« povezav s pojmi kot so »prekomerna zahteva«, »zloraba pravice«, »nesorazmeren napor in dodatno delo«, s katerimi ga želijo povezati organi zavezanci. A dejstvo je, da je primerov, ko lahko govorimo o zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja, v svetovnem merilu izjemoma malo. Pri nas se Informacijski pooblaščenec v svoji sedemletni praksi (če upoštevamo še njegovega pravnega prednika na tem področju, Pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja) ni srečal še niti z enim samim primerom »zlorabe« s strani prosilca. Srečal pa se je z veliko mero nerazumevanja in nepripravljenosti na strani tistih, ki morajo ZDIJZ izvajati. Ki »cepetajo« in se upirajo, da bi izvajali zakon, ki jim nalaga nove javnopravne naloge in katerega namen ni zgolj «odtegnitev javnih uslužbencev od njihovega rednega dela in nalog«, kot meni avtor zgoraj omenjene kolumne. Dejstvo je, da ZDIJZ kaže pozitivne sistemske učinke. Z njegovo pomočjo so bile tudi v Sloveniji razkrite številne informacije, ki niso bile samo v interesu konkretnega prosilca, ampak v interesu celotne slovenske javnosti. Spomnimo se samo primera razkritja podatkov iz pogodbe, ki jo je Ministrstvo za obrambo sklenilo za nakup srednje kolesnih oklepnih vozil 8 X 8, podrobnosti o vrednosti posla in temu, kaj se pravzaprav kupuje za davkoplačevalski denar, pa je želelo odtegniti »radovednemu« pogledu javnosti. Kdo je torej tisti, ki naj presoja, kaj je potreba in kaj pravica javnosti vedeti?
Res je, da ZDIJZ z načelom prostega dostopa vsakomur omogoča širok dostop do informacij javnega značaja ne glede na pravni interes. To pomeni, da lahko prosilci zahtevajo informacije javnega značaja tudi samo iz radovednosti. Pa je to res tako narobe? Človek bi menil, da je pravica zahtevati informacije o delu organov javnih oblasti v družbi, ki se ima za demokratično, samoumevna. Pa očitno ni tako. Čeprav številni zakoni s področja javne uprave(*1) vsebujejo določbe o tem, da je delo organov javne uprave in javnih uslužbencev javno, pa te določbe, za nekatere zavezance, očitno veljajo samo na deklaratorni ravni. Povedano drugače, vsi smo za transparentno, javno delovanje, dokler se zahteva prosilca ne nanaša na nas. A zavedati se moramo, da se največkrat zgolj in le na ta način lahko tudi pokaže, da javni uslužbenci svojih nalog niso opravili, kot bi morali ali da je nekdo za opravljeno delo prejel previsoko plačilo. Nadzorna funkcija pravice dostopa do informacij javnega značaja se namreč kaže tudi v tem, da so podatki v povezavi z delovnimi razmerji javnih uslužbencev in funkcionarjev in njihove plače po zakonu javne. Tako določata 6. odstavek 38. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in 3. odstavek 6. člena ZDIJZ, in sicer ne glede na to, ali se posamezni javni uslužbenci ob tem počutijo nelagodno. Ker gre za porabo javnih sredstev, ima vsakdo pravico vedeti, kako in za kakšen namen se porablja davkoplačevalski denar.
Drži, da je pri vsaki stvari potrebna prava mera, tudi pri zagotavljanju transparentnega delovanja javnega sektorja. In drži, da ZDIJZ, tako kot vsak zakon, ki uvaja nove javnopravne naloge, nalaga zavezancem določene obveznosti. Ne drži pa, da morajo zavezanci po ZDIJZ pripravljati odgovore na »žaljiva« ali sploh kakršnakoli vprašanja prosilcev. Predmet zahteve po ZDIJZ so lahko le informacije, ki se pri organu že nahajajo v obliki dokumenta. Ob tem se na tem mestu ne bi spuščala v pojasnjevanje razlik med ZDIJZ in 45. členom Zakona o medijih, ki posebej in drugače od ZDIJZ ureja pravico pridobiti informacije za medije. Čeprav je očitno, da ta razlika nekaterim ni jasna.
Težava torej ni v tem, da se morajo javni uslužbenci ukvarjati z zahtevami po ZDIJZ, težava je v tem, da v tem vidijo težavo. Ob tem naj zaključim z mislijo, ki jo je podal Ray Don Jackson, Državni pravobranilec iz ZDA, o dostopu do informacij javnega značaja: »Ta zakon ni bil zasnovan tako, da vam bo olajšal delo, temveč tako, da bo bdel nad zakonitostjo vaših dejanj«.
Nataša Pirc Musar, informacijska pooblaščenka RS(*1) ... npr. 6. člen Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/2002, s spremembami in dopolnitvami), 32. člen Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS; št. 56/2002, s spremembami in dopolnitvami), 6. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/2007, uradno prečiščeno besedilo), 38. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami in dopolnitvami);
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
