ZDR določa subjektivni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za odpoved oziroma v objektivnem roku 6 mesecev od nastanka razloga. Ta roka pa v primeru, ko gre za odpoved pogodbe invalidu iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga, ne veljata, temveč se uporabi 116. člen ZDR. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu iz poslovnega razloga začne teči šele, ko delodajalec od pristojne Komisije prejme mnenje, v katerem ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovi obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga.
Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. VIII Ips 287/2009 ugotovilo, da odpoved pogodbe invalidu zaradi poslovnih razlogov ni bila prepozna in s tem nezakonita. Delodajalec je delavcu, ki je bil zaposlen kot monter ogrevalnih naprav, odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj zaradi ugotovljene invalidnosti ni mogel več opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je iskal zaposlitev za delavca in predlagal tudi odločitev Komisiji za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec je zaradi domnevne kršitve zakonodaje s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter reintegracijo in reparacijo, vendar je sodišče njegove zahtevke zavrnilo. V pritožbi in kasneje v reviziji je delavec nasprotoval takšnim odločitvam sodišča predvsem iz razloga napačnega štetja roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in zaradi (ne)ugotavljanja utemeljenosti odpovednih razlogov.
Sodišče je v reviziji ugotovilo, da je bila odpoved delavcu dana pravočasno. Pri tem se je opozorilo, da je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, da je v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti za začetek teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločilen datum, ko stranka od pristojne Komisije prejme mnenje, v katerem je ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI ta razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni obstajal, tožena stranka pa se pred prejemom tega mnenja z odpovednim razlogom tudi ni mogla seznaniti (tako na primer sodba VIII Ips 259/2009).
Res je, da mnenje Komisije o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi nima takšne dokazne vrednosti, da bi se samo na podlagi tega mnenja razlog za odpoved štel za dokazanega, saj gre zgolj za ugotovitev dejanskega stanja ter prestavlja enega od pogojev za podajo odpovedi invalidu. Delodajalec mora na podlagi odločbe ugotoviti, ali lahko delavca premesti na drugo delovno mesto, pri čemer mora upoštevati preostalo delovno zmožnost invaida ter njegovo strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, lahko pa mu tudi zagotovi poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom. Delavec se zoper odločitev Komisije resda ne more pritožiti v posebnem upravnem postopku, lahko pa v sodnem postopku, v katerem se presoja zakonitost odpovedi, ugovarja pravilnosti mnenja Komisije, sodišče pa bo tisto, ki bo presojalo mnenje ter ugotovilo, ali je Komisija dejanko stanje ugotovila pravilno in popolno.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
