Zadnje kolumne

Za človeka, kot sem jaz, ki je celotno svojo delovno dobo preživel v relativno preglednem in organiziranem “javnem sektorju” je  verjetno pogled na delovanje drugega pola družbenega delovanja – torej “zasebni sektor” vedno malce specifičen. Vsaj zame, je bilo to vedno področje, ki je bilo vse preveč stihijsko in relativno nevarno okolje, da bi vanj postavil svojo, recimo temu, delovno eksistenco. Biti v popolnosti ali pa vsaj v veliki meri odvisen od ponudbe in povpraševanja, mi je, kot previdnemu človeku pač bilo  preveč tvegano. Verjetno moraš za to imeti, kot pravijo, posebno žilico, ali nekaj podobnega.

Eden od za človeštvo pomembnejših teoremov pravi, da bi tudi opica, če bi neskončno dolgo časa naključno pritiskala tipke na tipkalnem stroju, lahko napisala katerokoli besedilo, denimo zbrana dela Shakespeara ali kako drugo popularno delo. Suhoparni matematiki in užaljeni tekstopisci dokazujejo, da bi bilo to praktično nemogoče, tudi če bi s svetlobno hitrostjo ves čas obstoja vesolja tipkala nepregledna množica opic; hudomušni komiki in občasno razočarani bralci deklariranih uspešnic pa bi se v duhu Douglasa Adamsa lahko spraševali, ali se nekaj takega nemara ni kdaj že zgodilo.

V ponedeljek so Študijski center za narodno spravo, Inštitut dr. Jožeta Pučnika in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta v Štanjelu zaznamovali 23. avgust, vseevropski dan spomina na žrtve vseh treh totalitarnih režimov. Slovenija je edina članica Evropske unije, kjer smo ljudje v preteklem stoletju trpeli zaradi vseh treh totalitarnih režimov – fašizma, komunizma in nacizma.

Nenehna vprašanja; ali je res toliko spolnih zlorab nad otroki? Zakaj se dogajajo? Ali jih bo kdaj manj? Ali ni za otroke postopek celo hujši od nekaterih dogodkov? Zakaj so tolikokrat zaslišani? Na številna vprašanja je sicer tudi veliko odgovorov, a zagotovo gremo v pravo smer, če bomo otrokom kdaj olajšali mučna pripovedovanja o tem kar se jim je zgodilo. Tudi zato prinaša letošnji »ŽUR z razlogom« pozitivno sporočilo; pomoč pri vzpostavitvi »prijaznih sob« za pogovore z otroki širom Slovenije.

Nikakor ne soglašam s tistimi, ki v špekulantih vidijo le nekoristne parazite, nasprotno, špekulanti, vsaj tisti, ki špekulirajo za svoj denar in katerih špekulacije postanejo javno znane, so družbeno koristni. Špekulanti omogočajo učinkovitejše delovanje trgov med drugim tudi zato, ker pripomorejo, da se v ceni posamezne dobrine odraža pričakovana prihodnja vrednost te dobrine.

Dogodki, ki se v zadnjih dveh tednih vrstijo v Sloveniji, ne bi smeli pustiti ravnodušnega prav nikogar. Še zlasti pa ne tistih, po vsej verjetnosti pravnikov, ki še kaj dajo na vrednote pravne države. Te so bile v vsaj enem primeru eklatantno poteptane in zlorabljene. Pa vendar se ni zgodilo nič. Pravzaprav se je pripetil samo molk. Ta kaže na stopnjo vsesplošne otopelosti, če druge motive pustimo ob strani, ki jo bo le težko prebroditi. Molku se zato tokrat, resda paradoksalno, a na poveden način, pridružujem tudi sam.

Za pravnika in zlasti za kazenskega sodnika, ki je v svojem poklicu pravzaprav neprestano povezan s kršitvami pravil je verjetno, kadar je predolgo zgolj in samo z glavo v svojem delu, prav osupljivo, ko se seznani s tistimi pravili, kjer kršitve prinesejo takojšnje posledice oz. sankcije.

Profesor je posumil, da je šlo za plagiiranje, ker je bilo nekaj odstavkov seminarske naloge zapisanih s črkami vijolične barve. Izkazalo se je, da je študent te odstavke enostavno prekopiral z ene izmed spletnih strani. A ko ga je profesorjev asistent soočil s tem dejstvom, se študent ni kaj dosti razburjal – vprašal je le, kako lahko vijolično barvo črk spremeni v črno.

Simboli v življenju posameznika in vsakokratni družbi pomenijo veliko. Simboli posameznega naroda pomenijo še veliko več. Pojavljajo se v različnih oblikah in na več načinov. Običajno so simboli prikazani kot predmeti in liki, ki predstavljajo določen pojem. Topografski napisi v slovenskem jeziku nevede simbolizirajo obstoj slovenskega jezika in slovenskega naroda. Zato tudi topografski napisi v slovenskem jeziku izven ozemljskih meja slovenske države na nek način simbolizirajo prisotnost slovenskega naroda na določenem geografskem področju in prenašajo sporočilo o njegovih kulturnih koreninah.

Marsikdo nikoli ne pomisli na trenutek »slovesa« s tega sveta, nekateri tu in tam, redki pa se na to posebej pripravljajo. Pri tem ni pomembno le kdo jih bo nasledil v premoženju, pač pa žal tudi kdo pokopal. Včasih majhna in celo nepomembna »gesta«, odraz trenutnih okoliščin, a z dalekosežnimi posledicami. Pravniki pač ne moremo iz »svoje kože« in dobro je vedeti kaj ta obred in njegovo plačilo pomenita.

Ena večjih težav današnjega časa je vsestransko pomanjkanje spoštovanja. Pri tem sicer ne gre za kako slovensko posebnost, vendar pa je v Sloveniji ta pojav še posebej boleč in destruktiven. Spoštovanje je namreč predpostavka zaupanja, le-to pa pogoj obstoja in razvoja družbe.

Triglav je slovenski očak, ki se vzpenja nad prelepimi jezeri in o katerem pojejo številne slovenske narodne pesmi. Triglav je prerasel v mit. Tako kot je v mit, če že ne celo v obsedenost z mitom, preraslo slovensko oblastno sklicevanje na ločitev cerkve od države. To gre že tako daleč, da stanje v nekaterih slovenskih javnih glavah lahko označimo kot tendenco ločevanja razuma od zdrave pameti.

Hrvaško lastništvo Droge Kolinske je spet oživelo razpravo o nacionalnem interesu v gospodarstvu. Čeprav je v teh vročih dneh pivo pomembnejša strateška surovina kot otroška hrana, paštete, kava in presladke gazirane pijače, je prav menda negotova usoda slovenskih blagovnih znamk pod novimi lastniki zdramila zagovornike slovenskega nacionalnega interesa v gospodarstvu. Da bi se razburjali Srbi, ker je hrvaško podjetje postalo lastnik blagovnih znamk Soko Štarka nisem zasledil.

Ne vem, ali se tudi vam dogaja, da vam življenje vsake toliko živopisno znova potrdi modrost kakega starega reka, ki ste se ga naučili kot otrok in nato kot najstnik začeli jemati za dolgočasno samoumevnost. Mnogi reki se razen v vsakdanjem življenju prav tako odražajo v pravu, a obstajajo tudi izjeme (pa čeprav te, seveda, zgolj potrjujejo pravilo). Ena od njih je pregovor »Kjer je volja, tam je moč«.

V današnjem vse bolj prepletenemu svetu si ljudje vse bolj želijo sami sprejemati najpomembnejše odločitve v svojem življenju. Mednje vsekakor sodi tudi rojstvo otroka. Do sedaj je v slovenski družbi veljalo pravilo, da starši nimajo pravice izbrati spola svojemu otroku. Ureditev je podobna tudi drugod po svetu.